Invalidna sorojenca

Roman Invalidna sorojenca, ki ga je Egon Bondy dokončal februarja 1974, v obdobju najturobnejše normalizacije, in je do žametne revolucije krožil v obliki ilegalnih izdaj (samizdatov in eksilske izdaje založbe Sixty-Eight Publishers iz leta 1981), je eno najpomembnejših del sodobne češke proze. Napisan je v znanstvenofantastičnem podžanru distopije in se v marsičem navezuje na Orwellov roman 1984. Knjiga je veljala za >>biblijo<< češkega undergrounda, ki je v njej prepoznal svoj alternativni življenjski slog in zavestno odločitev za obstranstvo oz. namerni izstop iz politiziranega mainstreama, pa tudi posmeh potrošniškim idejam policijske države, predvsem pa cenil rahlo parodiranje znanstvene fantastike, v katero so organsko vpletene filozofske teme. Danes se roman seveda bere nekoliko drugače, a je dovolj nadčasoven, da nagovori tudi nas. Avtor namreč obravnava duhovno in ekološko krizo, v kateri lahko prepoznamo realnost sodobnih totalitarizmov, ter premišlja o ekologiji, družbi, človeški n(a)ravi in analizira revolucije, pri čemer se sprašuje, zakaj družba po revoluciji znova zdrsne v stare tirnice. Zgodba se dogaja okoli leta 2600 na koščku kopnine, ki jo polagoma preplavlja brozga z odpadki, ostalimi za prejšnjimi generacijami. Družbo, v kateri živita glavna junaka, sorojenca A. in B., sestavljajo častniki, njihovi pobebavljeni podrepniki, imenovani prizadeteži, navadni državljani, ki nekritično upoštevajo ustaljeni red, in invalidi - skupina, nastala iz intelektualcev, ki jih je socialistična družba izločila. Čeprav je avtor uporabil tradicionalno shemo romana anticipacije, je njegova pripoved groteskna, do absurda pritirana slika konsolidirane družbe. Medtem ko se je večina prebivalstva odpovedala potrebi po svobodi in uteho išče v udobnem potrošništvu, invalidi živijo predvsem bogato duhovno življenje. A učinki tehnološkega napredka in dogmatične diktature, zaradi katerih se je izgubila zavest o zgodovinski kontinuiteti, niso zaobšli niti invalidov. Pogubne moči obče pozabe se še najbolj zaveda A., ki se ji upira s študijem in pisanjem, B. pa ustvarja z likovno govorico, s slikanjem in pletenjem. Človek lahko v ustvarjalnosti kot snovanju biti najde neskončen vir moči - in prav to je tisto, kar gore (ali vode) premika. (Tatjana Jamnik) Obseg: 280 strani